3 oblike svobode, ki jih otrok potrebuje

Vse tri oblike svobode, ki jih želim danes deliti z vami, imajo v otrokovem odraščanju izreden pomen. Odrasli pa seveda odigra nenadomestljiv in ključen člen. Otrok sčasoma razvije neodvisnost, se pravi postane samostojen, zmožen je odgovorno izbirati, postati poslušen, izgradi svojo voljo in samodisciplino.

Svoboda je v letu 2020 postala ne le starševski izziv, ampak izziv današnje družbe in današnjega časa. Prav zato sem želela spregovoriti o svobodi, ki jo potrebuje otrok za svoj optimalni razvoj. Tri oblike svobode, ki jih boste spoznali v tem besedilu, mu lahko omogočite kar v zasebnosti vašega doma.

A ni dober občutek, ko nekaj lahko naredimo sami? Tako, kot se počutimo mi, tako se počutijo otroci.

Se kdaj poskusite postaviti v otrokovo kožo na tak način?

Katere 3 svobode so nepogrešljive za otroka?

1. SVOBODA GIBANJA

Pomembno je, da se zavedamo, da moramo to vrsto svobode omogočiti čim pogosteje, kolikor nam okoliščine dopuščajo, že od začetka otrokovega življenja. Tukaj imam v mislih že otrokova oblačila, ki naj ne bodo pretesna ali da kako drugače ovirajo otrokovo gibanje. Prav tako niso najboljši razvojni pripomočki razne stajice in hojice, saj delujejo povsem v nasprotju s svobodo gibanja in v nasprotju še z mnogimi aspekti optimalnega gibalnega razvoja.

Pomembno je, da se zavedamo (spet nečesa, kar pogosto ponavljam), da smo odrasli tudi model gibanja skozi prostor. Sej se še spomnite, srkajoči um odigrava izredno pomembno vlogo pri otrokovem razvoju, saj srka vse iz okolice (do 3. leta nezavedno, med 3. In 6. pa zavedno).

Prav tako je zaželeno izvajati varno gibanje, zato mi, odrasli ne vzamemo nekaj s police tako, da

stojimo na stolu. Enako je s tekom v določenem okolju, na primer, mi odrasli smo model tega, z otroki pa to večkrat ponavljamo. Če otroku rečemo: “Ko jemo, sedimo”, ne moremo mi jesti med hojo ali stoje, je tako?

Pozorni moramo biti tudi z uporabo jezika. Slišijo namreč glagol v stavku. Omenimo dejanje, ki ga želimo in ne omenjamo tistega, česar ne želimo.

- Se pravi, če otrok pleza na stol, mu rečemo: “Na stolu sedimo” in ne “na stolu ne plezamo” (ker besedico ne bodo preslišali). Tako preprosto je ;)

- Če imajo močno željo po teku, plezanju, ipd. pa jim to moramo omogočiti (hodnik, park, stopnice, luže...)

- Premikanje pohištva in predmetov – je pomembno, da jih zaradi varnosti podučimo o pravilnem premikanju stolov, pohištva in drugih predmetov. Ne obstaja le en način, mora pa biti varno.

- Želimo jim omogočiti, da delujejo in so svobodni tudi pri premikanju pohištva. S tem se znebimo kaosa.

2. SVOBODA GOVORA

Tudi ta svoboda je zelo pomembna kvaliteta, pa ne samo za otroka – v tem času se ponovno vse bolj zavedamo, kako zelo je svoboda govora pomembna tudi za vse nas oziroma za vsakega posameznika. Za otroka smo seveda mi model primernega govora v okolju.

Uporabljamo primeren, prijeten jezik. Če otrok kriči, mu lahko rečemo: “Doma govorimo, kričiš lahko zunaj”. Prav tako je pomembno, da uporabljamo primerno jakost.

Otrokom dajemo model in jih učimo kako lahko uporabljajo primeren jezik, da se izognemo nezaželenemu vedenju. Več o tem, kako lahko spremenimo svoj način komunikacije z otrokom, pa lahko izveste na 3-dnevnem spletnem tečaju Kako spodbujati otrokov jezikovni razvoj, kjer je en cel dan posvečen naši komunikaciji z otrokom in na kakšen način lahko ne le spodbujamo jezikovni razvoj, ampak tudi sodelovanje in motiviranje otroka.

Ko se lotimo tega novega načina komunikacije z otrokom, se v nas zgodi mini-transformacija, ki med drugim tudi zelo pozitivno vpliva na najin odnos z otrokom.

V vsakdanjem življenju velikokrat govorimo namesto otrok in jih prekinjamo – pomembno pa je, da se ustavimo in jih poslušamo, kaj nam imajo povedati.

3. SVOBODA DO IZBIRE DEJAVNOSTI

Na začetku otrok nima prave svobode. Odvisen je od nas, in brez skrbi s strani odrasle osebe bi le težko preživel.

Spomnite se obdobja nosečnosti – kako skrbno pripravljamo otrokovo okolje. Sčasoma, ko se otrok rodi in meseci minevajo, nam pa se nabira utrujenost in izčrpanost, pogosto zmanjka energije za razmišljanje o tem skrbno pripravljenem okolju.

Vendar ravno, ko otroku damo ustrezne razvojne igrače ali druge pripomočke, lahko tudi sebe razbremenimo. V pripravljenem okolju pa je svoboda otroka pridobljena z odgovornostjo odraslega, ki je povezovalni člen med okoljem in otrokom. Otrok okolja in igrač ter njihove uporabe ne pozna.

Trije nasveti za lajšanje svobodne izbire

1. Odrasli ima nalogo, da otroku pokaže kako se igrača uporablja in je vzor vedenja v okolju. Ko povežemo okolje in otroka, lahko otrok izbere delo oziroma dejavnost sam. Odgovarjajoča povezava je, da moramo vedeti kako kaj deluje, da bi se tega dela lahko lotili. Torej je zelo pomembno, da otrok dobi znanje o uporabi, se pravi, da mu uporabo določenega predmeta ali dejavnost pokažemo

2. Druga pomembna omejitev – če ima otrok sorojence, naj si izbere igračo, ki je na voljo na polici, ne pa tisto delo ali dejavnost, ki jo opravlja drug otrok. Odrasli ima nalogo, da otroku zagotovi dejavnost, ki je primerna njegovi razvojni stopnji. Seveda bo mlajši težje počakal kot starejši, zato je dobro da lahko vsakemu ponudimo dejavnosti, ki so primerne njegovi starosti.

Če se zdi, da je otroku dolgčas, ali pa se ne more odločit s čim bi se igral, mu lahko mi predlagamo: “Se boš igral z avtomobili ali s kockami?”

Mlajši otroci ponavadi izberejo prvo možnost, ki smo jo izgovorili, kasneje se dejansko odločijo.

Naslednja stopnja pa je, da ne izberejo enega izmed dveh, ampak nekaj tretjega, kar pa je naš cilj.

3. Tretja omejitev je, da po delu ali zaključeni dejavnosti za seboj pospravijo. Pospravljanje je del aktivnosti. Moramo imeti realna pričakovanja. Otrok pod starostjo 1 leta ali leta in pol še nima takšnih spretnosti, zato je odgovornost odraslega, da mu pomaga pospraviti in vzdržuje red, ki je tako zelo pomemben za to, da se otroci počutijo varne.

Če je otrok v neki dejavnosti skoncentriran, pustimo da konča z delom tega kar počne.

Ko vidimo, da otroka med igro nekaj zmoti in gre do druge igrače in začne z

osredotočenim delom, ga ne prekinjamo. Če ga pa prestrežemo na poti, ga spodbudimo, da prejšnje delo najprej pospravi. Pomembno je varovanje vsakega drobca koncentracije, saj je zmožnost koncentracije veščina, ki se jo otroci šele (na)učijo. Otrok sčasoma skozi red v okolju začne dojemati, da imajo dejavnosti svoje mesto v okolju.

Nekje do 3. leta je otrok zmožen sam izbrati dejavnost in za seboj samoiniciativno tudi pospraviti, vendar je to res za tiste otroke, kjer smo že dovolj zgodaj začeli s spodbujanjem in bili tudi mi dosledni. Ni pa vedno in pri vsakemu triletniku tako. Bodimo tudi prizanesljivi do njih in jim ponudimo pomoč, če jo potrebujejo.

Nič hudega, če še niste tam, tudi če je otrok starejši, vsi mi smo na tem popotovanju proti samostojnosti. Kot vedno rečem, ne biti prestrogi do sebe – delajmo male spremembe, ki bodo na dolgi rok prinesle velike učinke.

Ne pozabite, najprej imejte radi sebe, potem svojega otroka in nato še vse ostale.